Včasih mi gre res na živce ...

Verjamem, da imaš kot  starš svojega otroka najrajši na svetu in zanj naredil/a vse. A to ne pomeni, da je ves čas vse v rožicah. Brezpogojna starševska ljubezen je tako zelo opevana, da si je velikokrat zelo težko ali pa celo sramotno iskreno priznati, da nam gre otrok zelo na živce, da v nas sproža zelo neprijetne občutke. Že priznati si je težko, bog ne daj izreči. A tako pomembno je, da si priznamo, da nismo popolni, da do svojega otroka kdaj pa kdaj občutimo odpor, prezir, odtujenost in še marsikaj drugega. In s tem ni nič narobe!

Otroka imamo lahko neizmerno radi, pa nas bodo določena njegova vedenja še vedno spravila na obrate in nam šla noro na živce. Se kdaj vprašaš zakaj? Zakaj me ravno to tako močno spravi iz tira in to točno samo pri mojemu otroku? 

Zato, ker so otroci naš odsev. Kažejo nam naše lastno ogledalo. Nobeno vedenje nas samo po sebi ne more za več dni pahniti v slabo voljo. To se zgodi zaradi pomena, ki mu ga pripišemo dogodku, kot npr. Ne spoštuje me, nisem upoštevan/a, moj otrok je sebičen, ne mara me itd. Vedno, ko nas nekaj tako močno vznemiri, da še dneve govorimo o tem in ne moremo spati je to zato, ker nam kaže kaj je tisto, s čimer se še moremo soočiti. Podobno kot kamen; zmoti nas le tisti, na katerega stopimo in ne tisti, ki leži ob poti.

In ravno otroci so tisti, ki znajo najbolj pritisniti na vse naše gumbe. Otrok je tvoj največji učitelj in z vsakim pritiskom na gumb, z vsakim kamnom, ki ti ga vrže na pot, ti daje veliko darilo - možnost za premembo in rast. Pomaga ti odkriti tvoje slepe pege, na tebi pa je ali si jih pripravljen/a ozavestiti ali ne.

To ne pomeni, da otrokovo vedenje sprejemaš, nikakor ne. Pomeni pa, da prevzameš odgovornost za svojo čustveno reakcijo. 

Ko te bo otrokovo vedenje naslednjič spravilo ob živce se namesto, da se takoj ukvarjaš z otrokom in se sprašuješ zakaj spet to počne, se najprej vprašaj:

• Zakaj točno me moti otrokovo vedenje?
• Kakšna čustva v meni prebuja to vedenje, kakšna prepričanja o sebi?
• Se ti sam, ali še kdo drug v družini vede na podoben način?
• Je to vedenje nekaj, kar počnem tudi sam ali pa morda nekaj, česar si ne upam, pa si v resnici želim?
• Če te čustva preplavijo in ne zmoreš ostati miren/a, prosi partnerja, ki ni v enakem čustvenem stanju, da posreduje.

Bodi iskren/a s seboj in videl/a boš, da ti bodo odgovori odprli popolnoma nov pogleda nase, otroka in vajin odnos.A iskrenost ni lahka. Potrebno je ogromno volje, energije in moči, da smo pripravljeni pogledati svoje mračnejše dele …

A ti zmoreš, ZMOREŠ DRUGAČE!

Nina Kralj